Navigation Path: Home > The European Central Bank > Zgodovina > Ekonomska in monetarna unija
Evropski svet je junija 1988 potrdil cilj postopnega oblikovanja ekonomske in monetarne unije (EMU). Odobril je ustanovitev odbora pod vodstvom Jacquesa Delorsa, takratnega predsednika Evropske komisije, ki naj bi preučil in predlagal konkretne korake na poti do te unije.
Odbor so sestavljali guvernerji nacionalnih centralnih bank držav članic Evropske skupnosti; Alexandre Lamfalussy, takratni generalni direktor Banke za mednarodne poravnave (BIS); Niels Thygesen, profesor ekonomije, Danska; in Miguel Boyer, takratni predsednik banke Banco Exterior de España.
Odbor je v svojem zaključnem poročilu, imenovanem Delorsovo poročilo, predlagal oblikovanje ekonomske in monetarne unije v treh ločenih, a medsebojno povezanih korakih.
Na osnovi Delorsovega poročila je Evropski svet junija 1989 sklenil, da se prva faza ekonomske in monetarne unije začne 1. julija 1990. Na ta dan so bile v načelu odpravljene vse omejitve za pretok kapitala med državami članicami.
Odbor guvernerjev centralnih bank držav članic Evropske gospodarske skupnosti, ki je od svoje ustanovitve maja 1964 imel vedno pomembnejšo vlogo pri denarnem sodelovanju, je dobil dodatne pristojnosti. Določene so bile v sklepu Sveta z dne 12. marca 1990. Nove naloge so obsegale posvetovanja o usklajevanju denarnih politik držav članic ter prizadevanja za njihovo večjo usklajenost z namenom doseganja cenovne stabilnosti.
Glede na zapletenost naloge in razmeroma kratek čas, ki je bil na voljo, je Odbor guvernerjev začel tudi pripravljalna dela za tretjo fazo ekonomske in monetarne unije (EMU). V prvem koraku je zbral vsa vprašanja, ki bi jih bilo treba obdelati v začetnem obdobju, oblikoval program dela do konca leta 1993 in v skladu s slednjim določil odgovornosti obstoječih pododborov in delovnih skupin, ki so bile ustanovljene v ta namen.
Za izpolnitev nalog druge in tretje faze je bilo treba spremeniti Pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (Rimska pogodba), da bi lahko oblikovali potrebno institucionalno strukturo. V ta namen je bila sklicana medvladna konferenca o EMU, ki je leta 1991 potekala vzporedno z medvladno konferenco o politični uniji.
Pogajanja so se končala s sprejetjem Pogodbe o Evropski uniji, ki je bila potrjena decembra 1991 in podpisana 7. februarja 1992 v Maastrichtu. Zaradi zamud v ratifikacijskem postopku se Pogodba (ki je spremenila Pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti – njeno ime se je spremenilo v Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti – in med drugim uvedla Protokol o statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke ( pdf 200 kB, en) ter Protokol o statutu Evropskega monetarnega inštituta) ni začela izvajati do 1. novembra 1993.
Nazaj na vrhUstanovitev Evropskega monetarnega inštituta (EMI) 1. januarja 1994 je označila začetek druge faze EMU in obenem razpustitev Odbora guvernerjev. Prehodna narava EMI je hkrati odražala stanje denarne integracije znotraj Skupnosti. EMI ni bil odgovoren za izvajanje denarne politike v Evropski uniji – ta je še vedno ostala v rokah nacionalnih oblasti – niti ni imel nikakršnih pristojnosti za posege na deviznem trgu.
EMI je imel dve temeljni nalogi:
EMI je deloval kot forum za posvetovanja in izmenjavo mnenj in informacij o vprašanjih denarne politike. Obenem je oblikoval zakonski, organizacijski in logistični okvir, ki je bil potreben, da bi ESCB v tretji fazi lahko opravljal svoje naloge.
Decembra 1995 je Evropski svet sklenil, da valuto, ki bo uvedena v tretji fazi, imenuje »euro«. Potrdil je, da se tretja faza EMU začne 1. januarja 1999. Objavljen je bil urnik dogodkov za prehod na euro po scenariju, ki je temeljil predvsem na podrobno izoblikovanih predlogih, pripravljenih v EMI.
Istočasno je EMI dobil nalogo, da opravi vse potrebno za prihodnje denarne odnose in menjalna razmerja med euroobmočjem in državami članicami EU. Decembra 1996 je EMI Evropskemu svetu predložil svoje poročilo, na katerem je temeljila Resolucija Evropskega sveta o načelih in osnovnih elementih novega mehanizma deviznih tečajev (Exchange Rate Mechanism - ERM II). Resolucija je bila sprejeta junija 1997.
Decembra 1996 je EMI Evropskemu svetu in kasneje tudi javnosti predstavil izbrano oblikovno podobo novih eurobankovcev, ki naj bi v obtok prišli 1. januarja 2002.
Za dopolnitev in izostritev določil Pogodbe o EMU je Evropski svet junija 1997 sprejel Pakt za stabilnost in rast – sestavljata ga dve uredbi, njegov namen pa je bil zagotoviti proračunsko disciplino za potrebe EMU. Maja 1998 je Svet dopolnil pakt z novo deklaracijo in potrdil odločenost pri njegovem izvajanju.
Svet Evropske unije je 2. maja 1998 – v sestavi predsednikov držav ali vlad – soglasno sklenil, da je 11 držav članic izpolnilo nujne pogoje za sodelovanje v tretji fazi EMU in uvedbo enotne valute 1. januarja 1999. Prvotne udeleženke so bile Belgija, Nemčija, Španija, Francija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Avstrija, Portugalska in Finska. Predsedniki držav in vlad so dosegli tudi politično soglasje glede kandidatov za člane Izvršilnega odbora Evropske centralne banke (ECB).
Prav tako maja 1998 so finančni ministri držav članic, ki naj bi sprejele enotno valuto, skupaj z guvernerji nacionalnih centralnih bank teh držav, Evropsko komisijo in EMI sklenili, da se srednji dvostranski tečaji EMI uporabijo kot osnova za določitev nepreklicnih menjalnih razmerij med valutami sodelujočih držav članic in eurom.
25. maja 1998 so vlade 11 sodelujočih držav članic imenovale predsednika, podpredsednika in še štiri člane Izvršilnega odbora ECB. Njihovo imenovanje je začelo veljati 1. junija 1998 in s tem obeležilo ustanovitev Evropske centralne banke. ECB in nacionalne centralne banke sodelujočih držav članic sestavljajo Eurosistem, ki v tretji fazi EMU oblikuje in določa enotno denarno politiko.
Z ustanovitvijo ECB 1. junija 1998 je EMI zaključil svoje delo. V skladu s členom 123 (prej člen 109l) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti je EMI z ustanovitvijo ECB prenehal obstajati. Vsa pripravljalna dela, zaupana EMI, so bila opravljena pred rokom in ostanek leta 1998 je ECB posvetila zaključnim preverjanjem sistemov in postopkov.
Nazaj na vrh1. januarja 1999 se je z nepreklicno določitvijo menjalnih razmerij za valute 11 prvotnih članic denarne unije in z izvajanjem enotne denarne politike, za katero je odgovorna ECB, začela tretja in zadnja faza EMU.
Število sodelujočih držav članic se je 1. januarja 2001, ko je v tretjo fazo EMU vstopila Grčija, povečalo na 12. Slovenija se je euroombmočju kot 13. članica pridružila 1. januarja 2007, leto kasneje sta ji sledila Ciper in Malta, 1. januarja 2009 pa še Slovaška. Ko posamezna država vstopi v euroobmočje, njena centralna banka samodejno postane članica Eurosistema.
Nazaj na vrh
